Oksitocin je hormon, ki je zelo pomemben za ustvarjanje socialnih vezi pri sesalcih. Med drugim je povezan z romantičnimi čustvi, zgodnjim spletanjem vezi med mamo in otrokom ter zaupanjem. Ker se danes ogromno človeških interakcij seli na splet, je raziskovalce zanimalo, ali oksitocin vpliva tudi na našo »virtualno družabnost«. Ali imajo ljudje, ki preživljajo ogromno časa na omrežjih, kot je Instagram, in ki imajo tam ogromno stikov, »odvisnost« od teh omrežij zapisano že v genih? Povzetki raziskave, ki se je ukvarjala prav s tovrstnimi vprašanji, so bili pred nedavnim objavljeni v znanstveni reviji Heliyon (https://www.cell.com/heliyon/fulltext/S2405-8440(21)01997-6).
Preučevanje povezave med genetiko, oksitocinom, stili navezanosti in »spletno družabnostjo«
Avtorji študije so svoje raziskovalno delo opisali kot pomembno podlago za nadaljnje raziskovanje razmerja med genetskimi in okoljskimi dejavniki, ki vplivajo na našo družabnost, še posebej na spletu. Oksitocin praviloma spodbuja prosocialno vedenje, toda če se znajdemo v okoliščinah, ko se ne počutimo varno, je lahko učinek oksitocina tudi nasproten. Obenem pa imamo na voljo nekaj dokazov za to, da je vpliv na vedenje odvisen tudi od variant genov, ki kodirajo receptorje za oksitocin. Uvodoma omenjena študija je bila osredotočena na preučevanje povezave med variantami receptorjev oksitocina, stili navezanosti pri odraslih osebah in obnašanjem oziroma socializacijo na spletu. V raziskavi je sodelovalo 57 študentov, katerih starost ni presegala 30 let. Obenem je šlo za osebe, ki v preteklosti niso imele večjih nevroloških težav, težav z duševnim zdravjem ali genetskih bolezni. Skupna značilnost vseh študentov pa je bila tudi ta, da so imeli vsi uporabniški račun na priljubljenem družbenem omrežju Instagram.
Raziskava zajemala analizo DNK in vprašalnikov, ki so jih izpolnjevali sodelujočih
Za začetek so raziskovalci vsem sodelujočim odvzeli bris notranje strani ličnic, ta bris pa je bil nato uporabljen za analizo DNK. Poleg tega so morali sodelujoči v raziskavi izpolniti vprašalnik. Eden od osnovnih ciljev vprašalnika je bilo ugotavljanje prevladujočega stila navezanosti. Raziskovalce je med drugim zanimal odnos študentov do intimnosti in bližine ter ali občutijo strah, povezan s tem, kako jih dojemajo njihovi najbližji.
Za analizo vedenjskih vzorcev na Instagramu je bil uporabljen poseben program
Sledila je analiza uporabniških računov na Instagramu s pomočjo posebne programske opreme. Program je med drugim analiziral število objav, število profilov, ki so jim študentje, vključeni v raziskavo, sledili, ter to, koliko sledilcev so imeli sami. Izhodiščna hipoteza raziskovalcev je bila, da lahko variante genov oziroma receptorjev za oksitocin (t. i. polimorfizem) in stil navezanosti vplivajo na pogostost objav ter na razmerje med sledilci in profili, ki jim oseba sledi.
Odkrita korelacija med določenimi variantami genov in sledenjem večjemu številu profilov
Izkazalo se je, da so bile določene variante genov povezane s sledenjem večjemu številu profilov kot druge, ne glede na siceršnji stil navezanosti (tu sicer ne moremo govoriti o nedvoumni vzročno-posledični povezavi, ampak zgolj o korelaciji). Zdi se torej, da je lahko tudi naše obnašanje na spletu vsaj deloma povezano z geni oziroma z receptorji oksitocina. Seveda pa je treba upoštevati, da je šlo za precej majhno študijo in da so sodelovale samo mlajše osebe, obenem pa so bili preučevani vedenjski vzorci na enem samem omrežju, torej na Instagramu. Za natančnejše razumevanje razmerja med genetskimi in okoljskimi dejavniki, ki pogojujejo to, kako družabni ali nedružabni bomo na spletu oziroma pri uporabi družbenih omrežij, bodo tako nedvomno potrebne dodatne raziskave.