Rešitev za težave s plastiko je lahko zelo sladka! Dokaz za to je inovativen postopek, ki so ga razvili raziskovalci z univerze v škotski prestolnici Edinburg in ki je opisan v prispevku, objavljenem v reviji Green Chemistry. Raziskovalci so namreč odpadno plastiko uporabili za izdelavo vaniljeve arome, ki jo je mogoče med drugim uporabiti pri pripravi različnih jedi in za izdelavo kozmetičnih izdelkov.
Za pridobivanje vanilina uporabljen odpadni polietilen tereftalat (PET)
Za pridobivanje vaniljeve arome iz odpadne plastike so bile uporabljene razširjene vrste bakterij. Te baterije so odpadke spremenile v uporabno snov, in sicer v snov, znano kot vanilin (C₈H₈O₃). Uporabljena je bila vrsta plastike, imenovana polietilen tereftalat oziroma PET. Šlo naj bi za prvi primer t. i. nadcikliranja oziroma večvrednostnega recikliranja plastike, pri katerem je s pomočjo živih organizmov nastala snov, ki je zelo dragocena v številnih industrijskih panogah. Postopek, ki so ga razvili škotski raziskovalci, je tako pomemben prispevek k prizadevanjem za krožno gospodarstvo, ki predstavlja alternativo tradicionalnemu linearnemu gospodarskemu modelu in katerega cilji so zmanjšanje količine odpadkov, zaščita naravnih virov in znižanje stroškov proizvodnih procesov. Gre za idejo, ki temelji na spodbujanju k ponovni uporabi, popravilu, delitvi in nadcikliranju. S tem se podaljša življenjska doba posameznih izdelkov, tudi ko se življenjska pot posameznega izdelka sklene, pa se iščejo načini za čim koristnejšo izrabo odpadnih materialov. Prav to so poskušali narediti škotski raziskovalci – in bili pri svojih prizadevanjih več kot uspešni.
Postopek temelji na uporabi reprogramirane različice bakterije E. coli
Kot omenjeno, je bila za pridobivanja vanilina uporabljena plastika, ki jo večina pozna predvsem pod kratico PET. Gre za plastiko, ki se običajno uporablja za izdelavo plastenk za vodo in druge pijače in ki jo je mogoče reciklirati. Toda kljub temu, da je možno recikliranje, je vsakoletna količina odpadkov ogromna. Vsako leto naj bi tako nastalo kar približno 50 milijonov ton novih odpadkov iz polietilen tereftalata. Plastenke iz tega materiala pa so celo druga najpogostejša vrsta odpadkov v oceanih, takoj za plastičnimi vrečkami. Raziskovalci, ki delujejo na univerzi v Edinburgu, so se dobro zavedali te težave. Pri svojem delu so izhajali iz preteklih raziskav, v okviru katerih je bilo ugotovljeno, kako s pomočjo encimov razgraditi polietilen tereftalat v tereftalno kislino. Ko so prišli do tereftalne kisline, so uporabili reprogramirano različico znane vrste bakterij E. coli. Te bakterije pa so nato terefralno kislino transformirale v vanilin.
Večina vanilina se danes pridobi iz fosilnih goriv, ne iz vaniljevih strokov
Vanilin je seveda izjemno cenjena snov, ki se uporablja v najrazličnejših izdelkih – od živil do kozmetike in čistil. Povpraševanje po vanilinu se tako vseskozi povečuje. Glede na projekcije naj bi bil trg do leta 2025 vreden že približno 725 milijonov ameriških dolarjev. Vanilin se je seveda prvotno pridobival iz vaniljevih strokov, kar je postopek, ki se uporablja še danes, vendar se je začel postopoma pridobivati tudi iz petrokemikalij. Večina (približno 85 odstotkov) vsega vanilina se danes pridobi prav s sintetiziranjem snovi iz fosilnih goriv. Nadcikliranje plastičnih odpadkov je tako »zelena alternativa«. Tako pridobljen vanilin naj bi bil varen za zaužitje, vendar bodo potrebna dodatna testiranja, preden bo možna množična uporaba postopka, ki so ga razvili škotski znanstveniki. Raziskovalci bodo obenem preverili, ali bi bilo mogoče s podobnim postopkom pridobiti tudi druge snovi oziroma arome, hkrati pa se nameravajo posvetiti iskanju načinov za pospešitev celotnega postopka.