Čeprav številne organizacije in posamezniki vlagajo precej časa in energije v poskuse destigmatizacije duševnih bolezni, gre za »spremljevalno težavo«, ki je še vedno močno razširjena. Tako se morajo osebe, ki se spopadajo s psihiatričnimi diagnozami, obenem pogosto ukvarjati tudi s predsodki, povezanimi z duševnimi boleznimi. Včasih so lahko predsodki krivi za to, da oseba, ki se je znašla v stiski, niti ne poišče pomoči, kar pa seveda samo poglobi težavo.
Pogost predsodek, da so osebe z duševnimi motnjami bolj agresivne
Eden od najpogostejših predsodkov, povezanih z duševnimi boleznimi, je, da so osebe s tovrstno diagnozo nasilne. Ti stereotipi so še posebej pogosti v povezavi z boleznimi, kot je shizofrenija. Osebe, ki se še niso pobliže srečale z motnjami duševnega zdravja, tako pogosto občutijo strah pred ljudmi s tovrstnimi diagnozami. Vendar podatki kažejo, da so predsodki povsem neupravičeni. Še več: precej bolj verjetno je, da so osebe, ki se srečujejo s težavami, povezanimi z duševnim zdravjem, same žrtve nasilja kot pa povzročiteljice.
Razširjeni tudi predsodki o lenobi in neumnosti
Predsodek o nasilnosti pa še zdaleč ni edini predsodek, s katerim se morajo spopadati osebe, ki jih je doletela psihiatrična diagnoza. Družba te ljudi še vedno precej pogosto dojema kot »lene«, »neumne«, »nore« ipd. Tako ni nenavadno, da je za osebe, ki jih je doletela duševna bolezen, eden od najtežjih vidikov prav družbena stigmatizacija. Raziskava, ki so jo pred nekaj leti izvedli na univerzi v ameriškem mestu Memphis, je na primer razkrila, da je kar 80 odstotkov oseb, ki so se že spopadle z duševno boleznijo, prepričanih, da je precej lažje živeti s »fizično« boleznijo kot z duševno, eden od glavnih razlogov za to pa naj bi bila prav družbena stigmatizacija.
Filmi in mediji pogosto prispevajo k utrjevanju predsodkov
K stigmatizaciji duševnih bolezni pogosto prispevajo tudi mediji in pop kultura. Osebe z disociativno motnjo identitete, o kateri laiki pogosto govorijo kot o »multipli osebnosti«, so na primer v filmih in knjigah še vedno zelo pogosto prikazane kot sociopati, ljudje z morilskimi tendencami itn. To lahko po eni strani poskrbi za napeto zgodbo in dobro prodajo, vendar lahko po drugi strani naredi ogromno škode in izniči precejšen del truda tistih, ki si prizadevajo za destigmatizacijo duševnih bolezni.
Duševna bolezen ne bi smela postati edini označevalec osebe
Eden od najkoristnejših ukrepov za distigmatizacijo psihiatričnih diagnoz je lahko usmerjanje pozornosti k močnim platem oseb, ki se spopadajo z duševno boleznijo. To seveda ne pomeni zanikanja njihovih težav, ki so lahko nemalokrat precej resne in ki tako zahtevajo ustrezno pomoč. Vendar je zelo pomembno, da pri tem ne zanemarimo vseh pozitivnih vidikov.
Previdno pri uporabi psihiatrične terminologije
Čeprav se na prvi pogled zdi, da lahko pogostejša uporaba psihiatrične terminologije v vsakodnevnem življenju prispeva v destigmatizaciji duševnih bolezni oziroma k bolj pozitivnemu pogledu na osebe, ki se bojujejo z eno od teh bolezni, so učinki pogosto žal diametralno nasprotni. Ko na primer rečete, da ste danes nekam čudno depresivni ali da se počutite shizofreno, s tem morda ne mislite ničesar slabega, vendar lahko tovrstna raba besed prav tako prispeva k specifični obliki stigmatizacije psihičnih težav. To namreč implicitno podpira še vedno precej razširjeno prepričanje, da ne gre za »pravo bolezen«, da osebe zgolj simulirajo, da gre za lenobo ipd. Pomembno je torej, da smo čim bolj pozorni na jezikovne izbire in da izrazov, ki označujejo resne diagnoze, ne uporabljamo preveč lahkotno in nepremišljeno.